Sem pa tja imam priložnost govoriti o stvareh, ki se mi zdijo pomembne.
Javni uslužbenci nosimo v kontekstu umetne inteligence odgovornost za njeno etično uporabo. Na nas je, da predvidimo nove okvire odgovornosti, na nas je, da razvijemo strategije za zmanjšanje tveganj pri uvajanju umetne inteligence, in nenazadnje, na nas je, da zagotovimo etično implementacijo UI.
V tem smislu dojemam etiko umetne inteligence kot prelomno. Prvič v zgodovini civilizacije smo v situaciji, kjer zakoni – ali, če želite širše, pravne norme ne zadoščajo več, in kjer tudi morala ne nudi zadostnih odgovorov. Nahajamo se na prelomni točki, ko zavestno in hote prenašamo odločanje — agency — na algoritme. In ne le na statične algoritme, temveč na sisteme, ki sami ustvarjajo nove algoritme.
Pravniki smo tradicionalno skeptični do etike – zdi se nam neotipljiva, »mehka«, pretirano nedoločna. Po svoji naravi smo pravniki tudi žlahtno konservativni – pravno normiramo ustavljene družbene razmere in začrtujemo pravila igre tam, kjer so razmerja kritična. Tehnologija je v tem smislu že ves čas korak pred pravom, z UI pa je prestopila obvladljivosti. V tej situaciji pa je, paradoksalno, danes bolj kot kadarkoli v zgodovini pomembno, da začrtamo sprejemljive meje UI. Če naj bo UI resnično v našem skupnem interesu in v splošno dobrobit človeštva, terja jasne zamejitve in pravila igre. In tu vstopa v igro etika. Preprosto zato, ker drugega odgovora ni – ureditev pa je vitalnega pomena.
In za dvomljivce: V takšnem svetu sta etična odgovornost in pravna odgovornost neločljivo povezani. Če delujemo etično - vztrajamo pri človeškem nadzoru, vključujemo varovalke v celoten ekosistem UI ipd.— s tem hkrati zmanjšujemo pravno tveganje.
Na nas je, da začrtamo prihodnost, kakršno si želimo. Če želimo, da umetna inteligenca služi človeku, moramo zagotoviti njeno varno, pravično in razložljivo uporabo. V tem smislu je zato vitalnega pomena, da javni uslužbenci postanemo etični varuhi umetne inteligence. Zato, ker moramo. Zato, ker lahko. Zato, ker hočemo.