Burni odzivi o »pravi« naravi umetnosti, vlogi etike in (še) sprejemljivi uporabi umetne inteligence
Je produkt umetne inteligence (UI) sploh lahko umetnost? In če, kdo je tu avtor?
Na natečaju za najboljše likovno delo v Koloradu, ZDA (1), je zmago za leto 2022 osvojilo umetniško delo Jasona Allena, sicer oblikovalca video iger. Modro pentljo za najboljše delo v kategoriji slikarske digitalne umetnosti / digitalne manipulirane fotografije je osvojilo njegovo delo z naslovom »Théâtre D'opéra Spatial«, ki pa ga ni oblikoval »zgolj« s (so)uoprabo digitalnih tehnologij, marveč še bolj posredno – ustvaril ga je z Midjourneyjem, programom umetne inteligence, ki vrstice besedila spremeni v hiperrealistično grafiko.
Zmagovalna Théâtre D’opéra Spatial »prikazuje nenavaden prizor, ki bi bil lahko iz vesoljske opere, in učinkuje kot mojstrsko narejena slika,« piše Matthew Gault za Vice. »Klasične figure v baročni dvorani zrejo skozi okroglo razgledno okno v s soncem obsijano in sijočo pokrajino.« (2)
Klasična umetnost v klasični obliki – a obenem nezaslišano drugačna: Allen slike Théâtre D’opéra Spatial ni narisal, niti je ni oblikoval - program umetne inteligence jo je. Resda je pri tem sledil Allenovim besednim namigom oz. »ukazom«, a Allen v nobenem pogledu ni vihtel digitalnega čopiča; v program UI je vnesel le ključne besede, »narisal« pa ga je program sam.
Aplikacija umetne inteligence v umetnosti
Jason Allen je začel eksperimentirati z umetnostjo, ki jo ustvarja UI, le nekaj mesecev pred osvojitvijo nagrade. Ker vodi studio Incarnate Games, ki izdeluje namizne igre, ga je zanimalo, v kolikšni meri bo nova smer UI, ki generira slike, primerljiva z obstoječimi umetniškimi dosežki ljudi. Tekom poletja je bil povabljen na strežnik za klepet Discord, kjer so uporabniki preizkušali Midjourney, program UI, ki uporablja proces, znan kot »difuzija«, za pretvorbo besedila v slike po meri: uporabnik vnese vrsto besed v sporočilo za Midjourney in nekaj trenutkov kasneje bot vrne ustrezno sliko.
Produkti Midjourneya so bili osupljivi. Allen je po osvojitvi modre pentlje za New York Times povedal, da je »čutill, kot da je demonsko navdihnjeno - kot da je vpletena neka nezemeljska sila«. Z izborom ustreznih besednih zvez (ni znano, katerih, a v enem izmed intervjujev je avtor namignil, da gre za francoski prevod Théâtre D’opéra Spatial, torej gledališče - opera – vesolje) je Allen z Midjourneyem ustvaril vrsto upodobitev, izmed katerih je izbral tri najboljše. Da bi povečal njihovo ločljivosti, jih je nato obdelal z Gigapixel AI, programsko opremo, ki uporablja UI za detajlnejši prenos slik na večji format. Sledil je le še tisk na platno pri lokalnem razvijalcu fotografij in v začetku avgusta 2022 so bila dela pripravljena za oddajo na natečaj. Na njegovo veliko veselje je ena izmed njegovih slik prejela glavno nagrado - in svojo zmago je pod psevdonimom Sincarnate takole obeležil na strežniku Midjourney Discord:
Kdo se boji za službo oz. ali ima UI res domet izpodriniti umetnike
Allen torej ni zmagal s čopičem oziroma ustreznimi korelati računalniškega oblikovanja in grafike – zmagal je s programom umetne inteligence Midjourney, komercialnim modelom za sintezo slik, ki besedilne opise spreminja v slike. Prav ta distinkcija je povzročila kontroverznost med umetniki in ustvarjalci. Je Allen sploh avtor dela? Če ni – mar lahko človeško invencijo, spretnost, vpogled, vizijo – nadomesti UI?
»Gledamo, kako pred našimi očmi umira umetnost,« je zapisal eden izmed uporabnik Twitterja in Allenu očital, da s svojim delom povzroča razkroj ustvarjalnih delovnih mest.
Več ustvarjalcev je izrazilo brezup glede lastne prihodnosti - zakaj bi kdo plačal za umetnost, se sprašujejo, ko pa jo lahko ustvari sam? »Razvijalcem in tehnično usmerjenim ljudem [umetna inteligenca] kul, toda za ilustratorje je to zelo vznemirjajoče - ker se zdi, kot da ste odpravili potrebo po najemanju ilustratorja,« je za The Atlantic povedal Matt Bors, ustanovitelj Niba, Charlieju Warzelu, reporterju in avtorju novičnika Galaxy Brain, in dodal: »Zdi se, da bo UI umetnost res tista, ki bo dolgoročno razvrednotila umetnost.« (3)
»Ta umetna inteligenca je drugačna po tem, da je izrecno usposobljena za trenutno delujoče umetnike," je prejšnji mesec tvitnil RJ Palmer, digitalni umetnik. "Ta stvar hoče naše službe, dejavno anti-umetniška je.« (4)
Drugi so Allenu očitali celo ne-umetnost. »To je tako grdo,« je zapisal eden izmed njih. »Vidim, kako je UI umetnost lahko koristna, toda trditi, da ste umetnik tako, da jo ustvarite? Absolutno ne.«
»Čestitke gospodu Allenu, da je prepričal algoritem, da izpljune sliko, ki je videti kot naslovnica progresivnega rock albuma iz 1970-ih«, je cinično zapisal bralec New York Timesa.
Številne so bile tudi kritike, da Allena sploh ni mogoče šteti kot avtorja dela. »To je umetnost, a te umetnosti ni ustvaril on«, je zapisal kritik na Instagramu. »To je tako, kot bi umetniški vodja prevzel zasluge a delo avtorjev. Že mogoče, da si usmerjal delo, ampak umetniške dela pač nisi ustvaril ti.«
Prav tako so se sprožile tudi burne razprave o etiki umetnosti, ustvarjene z umetno inteligenco, češ da so vsi programi UI v svoji osnovi zgolj visokotehnološka oblika plagiatorstva.
Zavajanje, etika in umetnost
Najbolj grobi očitki o zavajanju in celo goljufiji so se hitro izkazali kot neosnovani. Ustvarjalec Allen je svoje delo predložil razpisni komisiji pod imenom »Jason M. Allen via Midjourney - ustvarjeno z uporabo UI«, zato mu v tem smislu ni mogoče očitati, da bi kakorkoli zavajal glede izvora svojega dela. Allen je tudi naknadno potrdil, da je o dejstvu, da je bila pri ustvarjanju uporabljena UI, jasno povedal uradnikom državnega sejma, ko je oddal svoje delo.
Sejemske smernice Colorado State Fair za oddajo del resda ne omenjajo umetnosti, ustvarjene z UI, vendar digitalno umetnost opredeljujejo kot »umetniško prakso, ki uporablja digitalno tehnologijo kot del ustvarjalnega ali predstavitvenega procesa« (5). Za New York Times je Allen jasno izjavil, da je bilo njegovo delo ustvarjeno z uporabo UI in da ni nikogar zavajal glede njegovega izvora. »Ne bom se opravičil za to,« je dejal. »Zmagal sem in nisem prekršil nobenega pravila.«
Teže dejstva, da je Allen priglasil svoje delo z izrecnim pripisom, da je bilo ustvarjeno z UI, ne zmanjšuje niti okoliščina, da so po sprožitvi burnih odzivov na podelitev nagrade sodniki celo sami »priznali«, da niso vedeli, da je bila slika produkt umetne inteligence – umetnina je veljala za dovolj dobro, da je preslepila človeške umetnike. Kot sta povedala dva sodnika tekmovanja, bi Allenu, tudi če bi vedela, da je bilo delo ustvarjeno z UI, vseeno podelila prvo nagrado. »Sodniki smo iskali, kako umetnost pripoveduje zgodbo, kako prikliče duha, in mislim, da je to delu res uspelo,« je povedal eden izmed njih. »Celo medtem, ko ta polemika prihaja na dan, še vedno prebuja duha, še vedno povzroča razburjenje. To je že samo po sebi nekaj izjemnega.« (6)
Navkljub temu je podelitev nagrade sprožila vneto razpravo o tem, kaj da umetnost sploh je.
Nova dimenzija umetne inteligence v umetnosti
Skrajnostim pomislekom, da bo UI izpodrinila umetnike, oziroma, na drugi strani, da s pomočjo UI generirana umetnost sploh ni umetnost, je težko slediti. Tudi v UI je človeški element bistvenega pomena – očitno že pri samem pridobivanju podatkov kot nadaljnjem izboru le teh. Toda dejstvo, da je bilo to eno prvih del, ustvarjenih z UI, ki je osvojilo takšno nagrado, je odprlo vrsto vprašanj, ki jih bo v prihodnosti potrebno nasloviti.
Kaj sploh pomeni biti umetnik? Kakšna je pri tem vloga UI?
Številni opozarjajo, da se umetnost ne sooča prvič z bistvenim tehnološkim napredkom. Izum fotoaparata v 19. stoletju je povzročil podobne kritike v zvezi z medijem fotografije, saj je fotoaparat na videz opravil vse delo v primerjavi z umetnikom, ki se je trudil ročno izdelati umetniško delo s čopičem ali svinčnikom. V tehnologiji so kritiki že pred več kot 100 leti uzrli »poniževalca človeške umetnosti« in Charles Baudelaire, znameniti francoski pesnik in esejist, je fotografijo s prezirom gladko označil za »pribežališče vsakega nesojenega slikarja, vsakega premalo obdarjenega ali prelenega, da bi dokončal študij« (7). Podoben strah pred domnevno bridko usodo, ki jo bo prihodnji razvoj tehnologije prinesel ustvarjalcem, je bilo zaznati s prihodom barvne fotografije, in kasneje v aplikacijah za zahtevnejše metode ilustriranja ipd. Puristi so v 20. stoletju podobno zavračali orodja za digitalno urejanje in programe za računalniško podprto oblikovanje – vse z očitkom, da dopuščajo njihovim »človeškim« uporabnikom premajhno stopnjo zverziranosti, »podpirajo lenobo« in gojijo kulturo diletantske lagodnosti.
A vendar – umetnost, nastala z orodji UI, ki so bila razvita v zadnjem letu, je presegla vsa pričakovanja in presenetila celo najbolj vizionarske napovedi. Orodja kot so so DALL-E 2, Midjourney in Stable Diffusion so amaterjem prvič v zgodovini omogočila, da sami ustvarijo izjemna dela, ki se, kot kaže, lahko postavijo ob bok uveljavljenim mojstrom. S preprostim vnosom nekaj besed v besedilno polje je mogoče oblikovati kompleksna, abstraktna, fotorealistična dela, ki so v vseh standardnih pogledih originalna in umetelno dovršena.
A kleč se skriva v ozadju – vsa ta orodja umetne inteligence za svoje delovanje, za svoje »učenje«, potrebujejo milijone slik, ki jih z učenjem algoritmov za prepoznavanje vzorcev in odnosov presejejo in obdelajo ter na podlagi teh ustvarijo nove. Podobne - a drugačne. Slike praviloma pridobivajo z odprtega spleta – boljši kot je vnos podatkov, bogatejši kot je vnos podatkov, učinkovitejše je »učenje« algoritma - in kvalitetnejši je izdelek.
V tem smislu se učenje ne razlikuje dosti od tradicionalnim modelov – celotna zgodovina človeštva gradi na ramenih svojih predhodnikov. Vprašanje je torej drugje: Kje se konča učenje in kje začne umetniški presežek, invencija originalnega uma in duhovne nadgradnje?
Sam proces ustvarjanja novih del, ustvarjenih z UI, v tem trenutku še vedno terja ključen vložek ljudi – uporabniki sami z izborom podatkov, v dotičnem primeru slik oz. podob, vplivajo na smer razvoja algoritma. Nehvaležno bi bilo napovedovati, v kolikšni meri bo v tem delu človeški element ostal ključen, niti koliko časa, je pa jasno, da bo nadaljnji razvoj odprl le še več, ne manj etičnih in pravnih dilem.
V UI je v mnogoterih vidikih mogoče zaznati povsem novo dimenzijo, ki ji z ustaljenimi vzorci razmišljanja le težkoma sledimo. V naravi umetnosti je, da se razvija – in s tem tudi prilagaja novim tehnologijam, ki prihajajo. V tem smislu je vprašanje konkurenčnosti tehnologije človeškemu pravzaprav zmotno in zavedeno. Ne gre za konkurenco, gre za sinergijo. Ali z besedami zmagovalca Allena, »etika ni v tehnologiji. To je v ljudeh«.
------
(1) https://coloradostatefair.com/
(2) Matthew Gault, An AI-Generated Artwork Won First Place at a State Fair Fine Arts Competition, and Artists Are Pissed, Vice,
https://www.vice.com/en/article/bvmvqm/an-ai-generated-artwork-won-first-place-at-a-state-fair-fine-arts-competition-and-artists-are-pissed
(3) Povzeto po Sarah Kuta, Art Made With Artificial Intelligence Wins at State Fair, Smithsonian Magazine, https://www.smithsonianmag.com/smart-news/artificial-intelligence-art-wins-colorado-state-fair-180980703/; prim. https://newsletters.theatlantic.com/galaxy-brain/62fc502abcbd490021afea1e/twitter-viral-outrage-ai-art/
(4) https://www.rj-palmer.com/
(5) https://coloradostatefair.com/wp-content/uploads/2022/05/Fine-Arts-2022.pdf
(6) Cal Duran in Dagny McKinley za The Pueblo Chieftain v Anna Lynn Winfrey, ‘Someone had to be first': Pueblo artist criticized after AI painting wins at Colorado State Fair, The Pueblo Chieftain, https://eu.chieftain.com/story/news/2022/08/31/ai-painting-wins-at-colorado-state-fair-pueblo-artist-explains-jason-allen/65466872007/
(7) Charles Baudelaire, On Photography, The Salon, 1859, https://www.csus.edu/indiv/o/obriene/art109/readings/11%20baudelaire%20photography.htm